Kolektivna memorija in čas
Collective memory and time

Summary/Abstract: Najprej bomo obravnavali čas, pojmovan v najbolj abstraktni obliki: docela homogeni čas mehanike in fizike, mehanike in fizike, ki sta prežeti z geometrijo, in ki ga lahko imenujemo matematični čas. Je nasproten Bergsonovemu »živetemu času«, kakor je en tečaj nasproten drugemu, in je po tem filozofu povsem »brez zavesti«. Pojem te vrste naj bi bil koristen zato, ker predstavlja mejo, ki se ji imajo ljudje tendenco približati toliko, kolikor se postavljajo na zorno točko skupin in bolj širokih skupkov, namesto da bi ostali zaprti v svoja lastna mišljenja. Iz časa seveda mora postopoma izginiti snov, ki bi omogočala ločevanje njegovih delov drugega od drugega, da lahko ustreza naraščajočemu številu docela različnih bitij. To, kar naj bi vodilo mišljenja v tem prizadevanju za razširitev in univerzaliziranje časa, naj bi bila latentna reprezentacija povsem uniformnega okolja, zelo sorodna reprezentaciji prostora, čeprav se ne meša z njo. Sleherni človek, nam pravijo, je naravno geometer, ker živi v prostoru. Potemtakem ni čudno, da si ljudje, ko mislijo na čas in pri tem abstrahirajo posamične dogodke, kakršni zadevajo individualne zavesti, ki se v njih dogajajo, predstavljajo homogeno okolje, podobno geometrijskemu prostoru.

• Details
• Contents